|
Dvajseto stoletje, stoletje svetovnih vojn, revolucij, boja za obstanek ter gospodarski in politični napredek, je vtisnilo svoj pečat tudi Beli krajini. Komaj si je ta opomogla po prvi svetovni vojni, že so jo začeli pestiti gospodarska kriza, notranja nesoglasja, revščina in brezposelnost.
Med drugo svetovno vojno je Bela krajina doživela italijansko okupacijo, hkrati pa tudi odpor, ki sta ga organizirala Osvobodilna fronta slovenskega naroda in Komunistična partija. Belokranjci so se množično odločili za boj proti okupatorju, za pravičnejšo družbo in boljše življenje.
Po kapitulaciji Italije so se v Beli krajini začele uveljavljati osnove pravne države. Kljub pogostim sovražnim vpadom v deželo in nenehnim bojem na njenem obrobju so se vse bolj uveljavljali šolstvo, sociala, zdravstvo, hkrati pa so ljudje dobili osnovne dobrine. Močno razgibano je bilo politično življenje, ki je doseglo svoj vrh z zasedanjem Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju (SNOS).
Zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju 19. in 20. februarja 1944 pomeni mejnik v razvoju ljudske oblasti na Slovenskem. Poleg začetka načrtne in hitrejše graditve slovenske državnosti v federativni Jugoslaviji pomeni tudi začetek hitrejše graditve ljudske oblasti. Značilnost narodnoosvobodilnega gibanja (NOB) na Slovenskem je samosvoj politični, predstavniški in oblastni organ, ki ga je imela Slovenija že od leta 1941. To je bil vrhovni plenum Osvobodilne fronte (OF) ali Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki ga je nato 3. oktobra 1943 Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvolil na širši osnovi.
Slovenija si je tako od karantanskega obdobja naprej prvič gradila svojo državnost s svojimi organi.
Temelji organizirane narodne oblasti so bili postavljeni v jugoslovanskem obsegu na II. zasedanju Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije 29. novembra 1943, v slovenskem obsegu pa na kočevskem zboru od 1. do 3. oktobra 1943, zlasti pa na 1. zasedanju SNOS 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju.
|
