|
Poseljenost Bele krajine je bila v zgodnjem srednjem veku zelo majhna. Novo prebivalstvo je najprej pritegnila zemlja, ki so jo kultivirali že poznorimski predhodniki in je obsegala ozek nižinski pas od Štrekljevca do Vinice in od Črnomlja do Metlike. Do 13. stoletja so imeli vsi prebivalci korenine onstran Kolpe – bili so Hrvati. Šele iz tega časa izvira prvi dotok slovenskega življa in takrat je prišlo do aktivne kolonizacije. Poleg starejših poselitvenih območij so nastajala nova, predvsem v okolici Semiča, okoli Starega trga ob Kolpi, Sinjega Vrha, severno od Metlike in Črnomlja.
V 15. stoletju se je rast prebivalstva umirila. Gospodarskim težavam so se pridružile naravne nesreče, epidemije, turški vpadi. Vendar turškim nasilstvom ne gre pripisati vse krivde za opustelost in poznejšo bedo Bele krajine, saj je zares trpel le ozek pas ob vpadnicah – predel od Metlike do Mehovega. Tako so lahko obstale tudi gotske Tri fare, ker so bile Rosalnice nekoliko odmaknjene od napadov turških tolp.
Število belokranjskega prebivalstva se je povečalo šele v 18. stoletju, ob koncu naslednjega pa je zaradi ekonomskih migracij spet začelo upadati.
|
