|
Belokranjci so potomci slovenskih srednjeveških naseljencev in južnoslovanskih beguncev (Uskokov), ki so se pred turško nevarnostjo začeli sem priseljevati v začetku 16. stoletja. Za območje današnje Bele krajine je značilna narodnostna, jezikovna in verska raznorodnost prebivalcev. Tu živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, ki govorijo slovenska, hrvaška in srbska narečja, po veroizpovedi pa so pripadniki rimskokatoliške vere, uniati in pravoslavci. Od 14. stoletja do začetka druge svetovne vojne so na zahodu pokrajine živeli še nemški kolonisti – Kočevarji, prebivalci Bele krajine pa so že nekaj stoletij tudi Romi.
V etnološki zbirki se obiskovalec seznani z rokodelstvom in obrtjo podeželskega prebivalstva, kot so lončarstvo, čevljarstvo, medičarstvo in svečarstvo. Razstavljenih je nekaj predmetov, ki so zaznamovali kmečko gospodarstvo ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ko so bili Belokranjci predvsem poljedelci, živinorejci in vinogradniki, kjer so bili pogoji za te dejavnosti. Z ljudsko umetnostjo se obiskovalci seznanijo predvsem prek belokranjskih pisanic – to so barvana velikonočna jajca, danes izdelana v t. i. tehniki batik – in vezenin. Ob tem je predstavljena dediščina oblačilnega videza Belokranjcev in s tem povezana izdelava domačega platna. Na koncu se obiskovalec seznani še z bivanjsko kulturo oziroma ljudskim stavbarstvom, spozna tudi delček prehranjevalnih navad in načine priprave hrane.
|
 |
 |
|
