|
Najstarejša poselitev Bele krajine sega v čas mlajše kamene dobe. Sredi 5. tisočletja pr. n. š. so se v deželi pojavila prva stalna naselja. Pomembno vlogo pri izbiri bivališč je imela bližina vode, saj se je gospodarstvo opiralo na poljedelstvo in živinorejo. V bakreni dobi se poselitev ni veliko spremenila. Pojavile so se tudi naselbine na vzpetinah. Novosti v poselitveni strukturi je opaziti šele v 3. tisočletju pr. n. š., ko so bila stara naselja večinoma opuščena, kar je bilo verjetno povezano s prihodom novega prebivalstva, ki je iskalo bakrovo rudo. Tudi v pozni bronasti dobi je bila poselitev dežele gosta. V tem času so ljudje svoje mrtve sežigali, pepel pa zakopavali v velikih lončenih žarah.
Na prehodu iz pozne bronaste dobe v železno se je poselitvena struktura začela spreminjati. Za železno dobo so bila značilna naselja na vzpetinah, praviloma utrjena z močnimi obzidji. Razvoj halštatske kulture je okoli leta 300 pr. n. š. prekinil prihod Keltov, ki so v deželo prinesli veliko novosti. Bela krajina v mlajši železni dobi ni bila več etnično enotna. Njen južni in osrednji del so poseljevali Kolapjani, na severu v okolici Metlike pa so živeli keltski Tavriski.
Zadnje obdobje v prazgodovini belokranjskega prostora je povezano z osvajalno strategijo Rima, ki je po ustanovitvi Akvileje leta 181 pr. n. š. najprej gospodarsko, nato pa tudi politično usodno posegal v jugovzhodni alpski prostor. Po Oktavijanovih vojnah v letih 35–33 pr. n. š. je bilo tudi ozemlje Bele krajine vključeno v rimski imperij. Z ekonomske plati Bela krajina za Rimljane ni bila kdo ve kako zanimiva dežela, saj je tu še vedno prevladovalo poljedelstvo, ki je zadovoljevalo lokalne potrebe, omenjata pa se še železarstvo in tranzitni promet.
|
 |
 |
|
